»Zagotovo nismo več v situaciji, ko bi bilo slikarstvo prevladujoča ali vodilna disciplina v umetnosti. Hierarhije so se podrle. Meje slikarstva so postale premestljive.«
»Slikarstvo v sedanjosti se poraja z infekcijo in se nahaja v hibridnih oblikah, torej tako v zanj značilnih kot neznačilnih formah. Forme se vzpostavljajo skozi zgodovino. Vendar je slikarstvo podvrženo konstantni ekstenziji, ki ni izključno zgodovinska, še manj linearna ali zvedena na formo, in zgosti pozornost v sliki, ne zgolj kot mediju.«
»Dejstvo je, da se je obstoj slikarstva, vključno z lastno negacijo, v preteklosti konstituiral v različnih pojavnih oblikah in da so danes, v postdigitalni in postinternetni situaciji, v slikarstvu na preizkušnji ne le njegova elastičnost, temveč predvsem mehanizmi in potenciali njegove absorbne transgresije.«
